Omemba: Marija Škraban

»Težko se nama je bilo odločiti, da sploh zaprosiva za vašo pomoč in se dobesedno razgaliva pred vami, vendar druge možnosti resnično nimava in ste najino oziroma naše zadnje upanje …«

»Vsak dan smo šli k njej v bolnišnico, vedno me je vprašala, kako sta moja otroka. 'Lepo skrbi za njiju, glej, da bosta končala šolanje.' In tega se pač držim. Bila sem čisto na koncu z živci, ampak vedno sem si govorila: 'Moraš, otroka te potrebujeta, moraš.'«

»Oče je imel navado, da je po kosilu malo zaspal, ali na kavču ali kar za mizo. Tisti dan je zaspal za mizo in se ni več zbudil.«

»Odvzeti babici hišo bi pomenilo, da sva dokončno izgubila še četrtega člana družine, saj babica v teh letih tega ne bo niti razumela niti preživela.«

»Mene sta držala pokonci otroka.«